Senca in maska

Hodim po cesti, hodim po poteh, ki jih poznam ali ne poznam, hodim po prehojenih ali nedotaknjenih stezah v gozdu in opazujem svojo senco, ki me spremlja kamorkoli grem. Včasih je za menoj, včasih me prehiti, pride pa tudi dan, ko hodiva vštric. Enkrat na levi, drugič na desni. Moja senca - vedno ob meni. To je večen spremljevalec, ki me nikoli ne zapusti. Podnevi in pod lučjo.
Pride tema in senca izgine. Ostanem sama brez nje, edine, ki me vedno spremlja. Ne bojim se, saj vem, da bo kmalu spet prišla svetloba in mi vrnila prijateljico senco. A kaj se zgodi, ko zaprem oči? Svetloba ugasne svojo moč, pojavi se tema, ki kljub svoji temačnosti dopušča delček svetlega. Senca ostane ujeta le v misli. Razum ve, da obstaja pa vendar ne more na plano. Takrat se soočim s njo, drugo Senco, ki je do sedaj nisem poznala. Večkrat jo občutim a nisem sigurna kaj je, kdo je, od kod prihaja, zakaj ravno takrat. Ugotovim, da senca ni le to, kar vidim s prostim očesom. Ugotovim, da je Senca veliko več. Pravzaprav je lahko nevarna za nekoga, ki ni na poti samorazvoja. Za nekoga, ki se naprimer izraža z čustvom ljubosumja pod pretvezo, da ljubi, je dovolj, če ima nasproti sebe osebo, ki je prav tako slep in se mu/ji zdi, da je to izraz ljubezni. Pravzaprav je tak človek vesel, saj je prepričan kako zelo je ljubljen. A dogajanje, ki se odvija v zakulisju, nosi močno breme, težak tovor, ki ga ne bi zavidali nikomur. To je le primer v nizu neraziskanih čustev, ki vsako po svoje obstaja s svojim lastnim motivom. Da, Senca.

Kdaj ste se nazadnje vprašali, zakaj se ob nekih določenih trenutkih počutite tako kot se?
Prišel je dan, ko imam dovolj. Ne vem, česa, vem samo, da tako ne gre naprej. Ko začenjam s temi vprašanji pri sebi, mi pravzaprav ni jasno v kaj se spuščam. Prepričana sem, da je edina senca, ki obstaja, le tista, ki nas spremlja in je vidna le prostemu očesu. Do zdaj. Nenaden strah, ki se pojavi in povečuje svojo moč takrat, ko ne razumem, ko ne delujem v skladu s seboj, ko je moje hrepenenje drugačno od realnosti, ki jo živim. Ko ugotovim, da nosim masko. Ko ugotovim, da to kar živim nisem jaz in želja po kateri hrepenim. Pa vendar, kako naj vem, če sem pozabila. Spet pričakovanje in nato še zadnji udarec - občutek krivde. Z masko, ki jo vztrajno nosimo, zaščitimo svoje notranje bitje, ki si želi živeti navzven. Izgubimo smisel za svoje kreiranje, ker smo zaverovani v prepričanja, ki si jih ustvarimo na podlagi velecenjenih izkušenj - ki pa so le ponavljajoči vzorci. Vzorci, ki izvirajo iz čustvenih zlorab in vsiljenih predstav. Tako zelo enostavno so iz nas naredili žrtve. Naučili smo se živeti v vlogi, ki ni naša. Obdržali smo masko za katero skrivamo dejstvo, da smo žrtev. A tu je Senca. Večna spremljevalka notranjega očesa. Brez nje ne spoznamo, da smo lutke, ki jih vodi vsiljen sistem. Zelo je strašljivo spoznanje, da smo nekaj, kar nismo. In brez nje, naše Sence, nikoli in nikdar ne bi vedeli, da si zaslužimo na tem svetu vse, kar želimo, vse, po čemer hrepenimo, vse, kar nas izpopolnjuje.

Danes čutim mir, ker vem, da Senca ne pritiska name. Živim to, kar sem, kar si zaslužim. Ne oziram se na nikogar, ki še vedno misli, da pravilno misli. Vseeno je, kaj se dogaja izven mene kajti vem, da je edina pot prava pot. Zame takšna, za nekoga drugega spet drugačna. Na koncu je nepomembno kako pridemo do spoznanja. Takrat smo srečni, ker smo tu. Brez maske. V vsej svoji veličini.