Odkrivam neodkrito

  Vsak dan mojega življenja je novo odkritje sebe. Občutek ob spoznanju, da na tem svetu nisem sama, me vedno znova napolni z optimizmom. Zavedanje, da je osamljenost le delček celote in je včasih nujno potrebna, prodira v globino s slehernim vdihom. Če želim biti močna vedno in povsod, se lahko zrušim kot se kamen zdrobi v prah. Če želim živeti v odmaknjenosti, sem lahko prikrajšana za prelepe priložnosti, ki kar čakajo name. In če želim živeti v ravnovesju, ga moram najprej najti.
Vse je v resnici le to, kar sem, kar potrebujem in po čemer hrepenim. A vprašanje, ki se pojavi, je ali poznam odgovor. Bila sem na poti k uspehu, bila sem na poti k izgubi. Uspelo mi je tisto, kar nisem pričakovala in izgubila sem tisto, kar sem pričakovala. Torej, izjemen paradoks v mišljenju človeka, ki misli. Misli. Misel.
In kdo sem takrat, ko ni nikogar? Kaj potrebujem takrat, ko nikogar ne zanima kdo sem? Kaj je moje hrepenenje, ko potrebujem nekaj takrat, ko ne vem kdo sem? Hmmm. Poglobljena vprašanja, ki polnijo mojo glavo že od nekdaj, so tista, ki so me pripeljala do tu, do tega trenutka. Jaz vendar pišem. Moja misel so besede, ki jih berem. Moja beseda je odraz hrepenenja, da sprejmem sebe. Ne iščem ga zunaj, v meni je. Približujem se sebi, temu kdo sem. Terapija, ki pomaga, so danes besede, ki nastajajo izpod mojih prstov. Neverjetna moč preobrazbe in ugotovitev. Neverjetna moč samopodobe in poguma. Neverjetna moč ljubezni. Pa vendar, še sem na poti spoznanja.
Opustiti preteklost je kot odrezati svoje življenje do tukaj in sedaj. Ne gre drugače kot tako. Ni drugo bitje nosilec naših odločitev. Jaz sem. Vsakič, ko srečam človeka, pomislim kakšno življenje živi. Ne, da ocenjujem in si ustvarjam predsodke, čutim kar oddaja. Bili so časi, ko se na to nisem ozirala čeprav sem čutila že takrat. Najlažje je ignorirati bolečino saj se s tem zaščitimo. Pa vendar, pred kom sem se zaščitila. Pred seboj? Verjetno, saj smo sami sebi največji nasprotnik. Kadarkoli sem se soočila z mislijo, da to kar sejemo, to žanjemo, me je zmrazilo. Pa ne zato, ker naj bi škodila drugim. Zato, ker sem zanemarjala svoje hrepenenje, sebe, dušo, ki kriči v nas po svobodi. Pozabila sem, kdo sem in kaj potrebujem. Le kako mi bo tujec obrazložil kaj takega. Tujec v mojem telesu, ki je moral prehoditi trnovo pot, prejokal ogromno trenutkov žalosti, posvečal pozornost zunanjosti in se smejal navkljub drugemu. Kako?

Hvaležna sem tujcu, ki je trpel. Brez trpljenja ne bi zrasel in odkril sebe. Brez izkušnje ni lekcije. Odkritje, da sva s tujcem Eno, je postalo notranja umirjenost. Biti sovražnik se ne splača saj je to edina past v katero se velikokrat ujamemo. In ko pravijo, da je lahko sovražnik naš najboljši prijatelj, dodajam misli le eno - sovražnik je v resnici najboljši prijatelj takoj, ko tisto, kar je neodkrito, postane odkrito.