Tu se marsikaj pokaže

Trenutek, ko odpremo oči, je novo zavedanje, da smo živi. Vsak dan. Že nekaj desetletij zame, za druge pač tako kot sami najbolje vedo. Včasih niti ne vidimo pomembnosti tega trenutka. Saj za marsikoga niti ni pomembno ali je živ ali je živi mrtvec. In ko je mrtev, je prepozno. Rutina, mati navad, preprosto ne dovoli uzreti tisto globje spoznanje, da smo nekaj več kot ujeti v mrežo vsakdanjosti. Kje je brezskrbnost? Še vedno je tu, le zamenjali smo jo z naglico, ki nas vedno znova preganja v neznosen in neusmiljen boj za preživetje. Naglico, ki povzroča nemir tudi v miru.
Velikokrat sem samo sebe želela prepričati, da sem zmožna. Enostavno nisem želela sprejeti dejstva, da kaj takega ni možno. Na vsakem koraku si ljudje v manj kot sekundi ustvarimo iluzijo, ki jo sprejmemo kot realnost. Pa vendar, bitje globoko v nas ve, da temu ni tako. In ko se znajdemo na razpotju, ko enostavno odreže pot pred nami, ko uvidimo, da z lastno voljo ne bomo rešili ničesar, ko se zavedamo, da moramo spustiti vse, da se poruši, takrat se začnemo zavedati zanikanja. Takrat v resnici šele spoznamo resnico o sebi. Spoznamo, da lažemo. Sebi, drugim, celotnemu vesolju. Globoko vkoreninjeno je seme, ki smo ga zasadili nekoč, ko nas je nekaj prizadelo, ko nismo bili krivi, da smo narobe razumeli, ko smo verjeli samo v ljubezen. Takrat smo skrenili na pot trpljenja. Kdo mi lahko očita napake, ki sem jih storila? Nihče. Tudi občutek krivde je odveč, saj vendar takrat nismo vedeli niti tega, da smo. In zaradi nevednosti se izgubljamo, kopičimo bolečino in krepimo ego, ki ni nič drugega kot strah v preobleki. To, da danes sedim tukaj in pišem te vrstice, je zagotovo moj namen, ki je bil že vnaprej določen. Če bi mi nekdo pred dvajsetimi leti rekel, da bom javno objavljala svoje misli, izkušnje in znanje, bi rekla, da se dela norce. A če sem popolnoma iskrena, sem to vedela že takrat. Ljudje smo pozabili, kdo smo, kaj radi počnemo. Veliko naredimo predvsem za druge z prepričanjem, kako nas bodo spoštovali. In ko ugotovimo, da živimo v iluziji, se duhovna samoprevara v vsej svoji veličini šele razkrije. Zares boleč proces, ki nas ne pusti ostati ravnodušne. Z napornim delom se končno začne trenutek, ko pričnemo ceniti vsako jutro, v katerega se prebudimo. Končno začutimo, kako zelo močno potrebujemo sebe, da lahko živimo svoj smisel. Spoznamo, da je narava tista, ki nas vrne k izvoru. Ona je tiha, nesebična, podpira naše bitje srca in deluje v skladu z njim, nam daje zavetje, svež zrak in prepletanje čudovitih zvokov vsega živega, kar se je naučilo, da kljub neusmiljenim pogojem preživi. In tu se ponovno razvije tista prava narava človeka. Ljubezen, sočutje, radost, svetloba. To, kar v resnici smo, nas zaznamuje, da postanemo vse tisto, po čemer hrepenimo. Ni več pomembna preteklost, ni več pomembna prihodnost. Smo le tu, zdaj. Preprosto, smo.

Senca in maska

Hodim po cesti, hodim po poteh, ki jih poznam ali ne poznam, hodim po prehojenih ali nedotaknjenih stezah v gozdu in opazujem svojo senco, ki me spremlja kamorkoli grem. Včasih je za menoj, včasih me prehiti, pride pa tudi dan, ko hodiva vštric. Enkrat na levi, drugič na desni. Moja senca - vedno ob meni. To je večen spremljevalec, ki me nikoli ne zapusti. Podnevi in pod lučjo.
Pride tema in senca izgine. Ostanem sama brez nje, edine, ki me vedno spremlja. Ne bojim se, saj vem, da bo kmalu spet prišla svetloba in mi vrnila prijateljico senco. A kaj se zgodi, ko zaprem oči? Svetloba ugasne svojo moč, pojavi se tema, ki kljub svoji temačnosti dopušča delček svetlega. Senca ostane ujeta le v misli. Razum ve, da obstaja pa vendar ne more na plano. Takrat se soočim s njo, drugo Senco, ki je do sedaj nisem poznala. Večkrat jo občutim a nisem sigurna kaj je, kdo je, od kod prihaja, zakaj ravno takrat. Ugotovim, da senca ni le to, kar vidim s prostim očesom. Ugotovim, da je Senca veliko več. Pravzaprav je lahko nevarna za nekoga, ki ni na poti samorazvoja. Za nekoga, ki se naprimer izraža z čustvom ljubosumja pod pretvezo, da ljubi, je dovolj, če ima nasproti sebe osebo, ki je prav tako slep in se mu/ji zdi, da je to izraz ljubezni. Pravzaprav je tak človek vesel, saj je prepričan kako zelo je ljubljen. A dogajanje, ki se odvija v zakulisju, nosi močno breme, težak tovor, ki ga ne bi zavidali nikomur. To je le primer v nizu neraziskanih čustev, ki vsako po svoje obstaja s svojim lastnim motivom. Da, Senca.

Kdaj ste se nazadnje vprašali, zakaj se ob nekih določenih trenutkih počutite tako kot se?
Prišel je dan, ko imam dovolj. Ne vem, česa, vem samo, da tako ne gre naprej. Ko začenjam s temi vprašanji pri sebi, mi pravzaprav ni jasno v kaj se spuščam. Prepričana sem, da je edina senca, ki obstaja, le tista, ki nas spremlja in je vidna le prostemu očesu. Do zdaj. Nenaden strah, ki se pojavi in povečuje svojo moč takrat, ko ne razumem, ko ne delujem v skladu s seboj, ko je moje hrepenenje drugačno od realnosti, ki jo živim. Ko ugotovim, da nosim masko. Ko ugotovim, da to kar živim nisem jaz in želja po kateri hrepenim. Pa vendar, kako naj vem, če sem pozabila. Spet pričakovanje in nato še zadnji udarec - občutek krivde. Z masko, ki jo vztrajno nosimo, zaščitimo svoje notranje bitje, ki si želi živeti navzven. Izgubimo smisel za svoje kreiranje, ker smo zaverovani v prepričanja, ki si jih ustvarimo na podlagi velecenjenih izkušenj - ki pa so le ponavljajoči vzorci. Vzorci, ki izvirajo iz čustvenih zlorab in vsiljenih predstav. Tako zelo enostavno so iz nas naredili žrtve. Naučili smo se živeti v vlogi, ki ni naša. Obdržali smo masko za katero skrivamo dejstvo, da smo žrtev. A tu je Senca. Večna spremljevalka notranjega očesa. Brez nje ne spoznamo, da smo lutke, ki jih vodi vsiljen sistem. Zelo je strašljivo spoznanje, da smo nekaj, kar nismo. In brez nje, naše Sence, nikoli in nikdar ne bi vedeli, da si zaslužimo na tem svetu vse, kar želimo, vse, po čemer hrepenimo, vse, kar nas izpopolnjuje.

Danes čutim mir, ker vem, da Senca ne pritiska name. Živim to, kar sem, kar si zaslužim. Ne oziram se na nikogar, ki še vedno misli, da pravilno misli. Vseeno je, kaj se dogaja izven mene kajti vem, da je edina pot prava pot. Zame takšna, za nekoga drugega spet drugačna. Na koncu je nepomembno kako pridemo do spoznanja. Takrat smo srečni, ker smo tu. Brez maske. V vsej svoji veličini.

Odkrivam neodkrito

  Vsak dan mojega življenja je novo odkritje sebe. Občutek ob spoznanju, da na tem svetu nisem sama, me vedno znova napolni z optimizmom. Zavedanje, da je osamljenost le delček celote in je včasih nujno potrebna, prodira v globino s slehernim vdihom. Če želim biti močna vedno in povsod, se lahko zrušim kot se kamen zdrobi v prah. Če želim živeti v odmaknjenosti, sem lahko prikrajšana za prelepe priložnosti, ki kar čakajo name. In če želim živeti v ravnovesju, ga moram najprej najti.
Vse je v resnici le to, kar sem, kar potrebujem in po čemer hrepenim. A vprašanje, ki se pojavi, je ali poznam odgovor. Bila sem na poti k uspehu, bila sem na poti k izgubi. Uspelo mi je tisto, kar nisem pričakovala in izgubila sem tisto, kar sem pričakovala. Torej, izjemen paradoks v mišljenju človeka, ki misli. Misli. Misel.
In kdo sem takrat, ko ni nikogar? Kaj potrebujem takrat, ko nikogar ne zanima kdo sem? Kaj je moje hrepenenje, ko potrebujem nekaj takrat, ko ne vem kdo sem? Hmmm. Poglobljena vprašanja, ki polnijo mojo glavo že od nekdaj, so tista, ki so me pripeljala do tu, do tega trenutka. Jaz vendar pišem. Moja misel so besede, ki jih berem. Moja beseda je odraz hrepenenja, da sprejmem sebe. Ne iščem ga zunaj, v meni je. Približujem se sebi, temu kdo sem. Terapija, ki pomaga, so danes besede, ki nastajajo izpod mojih prstov. Neverjetna moč preobrazbe in ugotovitev. Neverjetna moč samopodobe in poguma. Neverjetna moč ljubezni. Pa vendar, še sem na poti spoznanja.
Opustiti preteklost je kot odrezati svoje življenje do tukaj in sedaj. Ne gre drugače kot tako. Ni drugo bitje nosilec naših odločitev. Jaz sem. Vsakič, ko srečam človeka, pomislim kakšno življenje živi. Ne, da ocenjujem in si ustvarjam predsodke, čutim kar oddaja. Bili so časi, ko se na to nisem ozirala čeprav sem čutila že takrat. Najlažje je ignorirati bolečino saj se s tem zaščitimo. Pa vendar, pred kom sem se zaščitila. Pred seboj? Verjetno, saj smo sami sebi največji nasprotnik. Kadarkoli sem se soočila z mislijo, da to kar sejemo, to žanjemo, me je zmrazilo. Pa ne zato, ker naj bi škodila drugim. Zato, ker sem zanemarjala svoje hrepenenje, sebe, dušo, ki kriči v nas po svobodi. Pozabila sem, kdo sem in kaj potrebujem. Le kako mi bo tujec obrazložil kaj takega. Tujec v mojem telesu, ki je moral prehoditi trnovo pot, prejokal ogromno trenutkov žalosti, posvečal pozornost zunanjosti in se smejal navkljub drugemu. Kako?

Hvaležna sem tujcu, ki je trpel. Brez trpljenja ne bi zrasel in odkril sebe. Brez izkušnje ni lekcije. Odkritje, da sva s tujcem Eno, je postalo notranja umirjenost. Biti sovražnik se ne splača saj je to edina past v katero se velikokrat ujamemo. In ko pravijo, da je lahko sovražnik naš najboljši prijatelj, dodajam misli le eno - sovražnik je v resnici najboljši prijatelj takoj, ko tisto, kar je neodkrito, postane odkrito.