Tu se marsikaj pokaže

Trenutek, ko odpremo oči, je novo zavedanje, da smo živi. Vsak dan. Že nekaj desetletij zame, za druge pač tako kot sami najbolje vedo. Včasih niti ne vidimo pomembnosti tega trenutka. Saj za marsikoga niti ni pomembno ali je živ ali je živi mrtvec. In ko je mrtev, je prepozno. Rutina, mati navad, preprosto ne dovoli uzreti tisto globje spoznanje, da smo nekaj več kot ujeti v mrežo vsakdanjosti. Kje je brezskrbnost? Še vedno je tu, le zamenjali smo jo z naglico, ki nas vedno znova preganja v neznosen in neusmiljen boj za preživetje. Naglico, ki povzroča nemir tudi v miru.
Velikokrat sem samo sebe želela prepričati, da sem zmožna. Enostavno nisem želela sprejeti dejstva, da kaj takega ni možno. Na vsakem koraku si ljudje v manj kot sekundi ustvarimo iluzijo, ki jo sprejmemo kot realnost. Pa vendar, bitje globoko v nas ve, da temu ni tako. In ko se znajdemo na razpotju, ko enostavno odreže pot pred nami, ko uvidimo, da z lastno voljo ne bomo rešili ničesar, ko se zavedamo, da moramo spustiti vse, da se poruši, takrat se začnemo zavedati zanikanja. Takrat v resnici šele spoznamo resnico o sebi. Spoznamo, da lažemo. Sebi, drugim, celotnemu vesolju. Globoko vkoreninjeno je seme, ki smo ga zasadili nekoč, ko nas je nekaj prizadelo, ko nismo bili krivi, da smo narobe razumeli, ko smo verjeli samo v ljubezen. Takrat smo skrenili na pot trpljenja. Kdo mi lahko očita napake, ki sem jih storila? Nihče. Tudi občutek krivde je odveč, saj vendar takrat nismo vedeli niti tega, da smo. In zaradi nevednosti se izgubljamo, kopičimo bolečino in krepimo ego, ki ni nič drugega kot strah v preobleki. To, da danes sedim tukaj in pišem te vrstice, je zagotovo moj namen, ki je bil že vnaprej določen. Če bi mi nekdo pred dvajsetimi leti rekel, da bom javno objavljala svoje misli, izkušnje in znanje, bi rekla, da se dela norce. A če sem popolnoma iskrena, sem to vedela že takrat. Ljudje smo pozabili, kdo smo, kaj radi počnemo. Veliko naredimo predvsem za druge z prepričanjem, kako nas bodo spoštovali. In ko ugotovimo, da živimo v iluziji, se duhovna samoprevara v vsej svoji veličini šele razkrije. Zares boleč proces, ki nas ne pusti ostati ravnodušne. Z napornim delom se končno začne trenutek, ko pričnemo ceniti vsako jutro, v katerega se prebudimo. Končno začutimo, kako zelo močno potrebujemo sebe, da lahko živimo svoj smisel. Spoznamo, da je narava tista, ki nas vrne k izvoru. Ona je tiha, nesebična, podpira naše bitje srca in deluje v skladu z njim, nam daje zavetje, svež zrak in prepletanje čudovitih zvokov vsega živega, kar se je naučilo, da kljub neusmiljenim pogojem preživi. In tu se ponovno razvije tista prava narava človeka. Ljubezen, sočutje, radost, svetloba. To, kar v resnici smo, nas zaznamuje, da postanemo vse tisto, po čemer hrepenimo. Ni več pomembna preteklost, ni več pomembna prihodnost. Smo le tu, zdaj. Preprosto, smo.